Monsignor TOMO ZUPAN: Breznica na Gorenjskem in Brezničanje

Pridiga,
ki jo je imel ob priliki

odkritja spomenika knezoškofu

Ivanu Zlatoustemu Pogačarju

v brezniški župnijski cerkvi

dne 28. avgusta 1912 in kjer

omenja vse znamenite brezniške

župljane zadnjih stotrideset let.

 

Propoved
ob odkritju Zlatoustovega spomenika na Breznici sredo 28.8.1912.

Govori Tomo Zupan

Pojdi
in tudi ti tako stori Luk. 10

Breznici
najlepši dan je bil današnji 28. avgust 1821. leta. Ta dan
pred 91 timi leti je namreč ljubljanski škof Avguštin Gruber
Ž.M.B posvetil do takrat mrtvo zidovje brezniške cerkve v
živi hram božji. In sredočna ležeča brezniška cerkev je postala
župnijsko mesto nakrajne rodinjske, v župniji z imenom Breznica.
V ljubo je bila rodinjskim župljanom z sv. Klemenom posvečeni
božji hram, saj ga nam je zavetoval tisti sv. papež, čegar
zemske ostanke sta sv. brata iz Ponta skozi to savsko dolino
nosila doli do jadranskega morja.

Nova cerkev
se je zidala pod skrbjo nenavadnega talenta, zadnjega rodinjskega
in prvega brezniškega župnika Fran Salezij Christian-a, sinu
ljubljanskega slovečega zdravnika. Na tem sv. mestu je prav
pred 91-timi leti a prav to uro šk. Avg. Gruber Brezničanom
prvokrat takrat v slovenskem jeziku. Za njim je bogoslovec
- njegovo škofjo palico v rokah držeči - stal tudi prav tu
na legi. Bil je Matej Primožič1,
stric današnjemu slavljencu k. š. Zlatoustemu, Zakoparjev
gospod iz Grada.

Drugi,
najbolj zgodovinski dan za onim se mi pa zdi za to cerkev
prav današnji. Danes smo namreč v kameniti podobi kakor živega
postavili pred vaše oko v kapelici sv. Avguština pred 101
nim letom v Vrbi pri Lenšeku rojenega ljubljanskega knezoškofa
Ivana Zlatoustega Pogačarja. Radovljiški podobar Josip Pavlin2
je spomeniku vešči izklesitelj. Ta Zlatousti je tisti imenitni
Brezničan, ki se je v duhovskih in svetih časteh popel izmed
vseh domačinov na prvo mesto. Zato bi si današnji spominjski
dan upal imenovati jaz prav pravi, brezniški dan.

Mislil
sem si ob tem: kaj ko bi obhajali ta imenitni spominj tako,
da pred vašimi očmi razgrnem sliko tistih v Ljubljani ali
sploh od doma šolajočih se Brezničanov, katere je k. š. Zlatousti
osebno poznal, ali je vsaj o njih vedeti moral. Bili so nekateri
v šolah pred njim, drugi bolj ali manj z njim in ostali za
njim. Le v zadnje čase umrlih, ki je navedem, ni osebno poznal,
to p prav danes zato, ker večjega prijatelja mladine in šole
nismo poznali. Nekateri teh, ki jih bom imenoval, so prišli
daleč naprej. Iz tega vzroka v tej domači zgodovini ne pojdem
razun v 2eh slučajih veliko /ker tudi1773!!/ nad 130 let nazaj.
Med njimi navedem tudi par deklet.

Omenim
vam le samo umrlih, ker me tko uči modri Sirah, ki pravi:"Ne
hvali pred smrtjo nobenega človeka /Sir. II/".

Povdarjam
Vam tudi, da dobro vem, kako naj se s tega sv. kraja glasi
le božja in Marijina in svetnikov slava. Če vam torej navedem
danes veliko oseb - duhovnih in neduhovnih- pripominjam, da
ne bo ne enega izmed njih, ki bi ne bil - vsaj kolikor sem
jaz čul - glasno trdil vere svojih mater in svojih očetov.
Zato mi ljubo upanje polni dušo: da so ti moji današnji imenovani
kot nebeščani zapisani že davno v božje srce.

Govoreč
pojdem iz vasi do vasi - začenši z Bregom in končujoč z Vrbo,
Zlatoustega rojstne vasi. Morda bo le malokdo vas domačinov,
da bi se ne dotaknil z imenom - ki je povem - njegove rodovine
ali vsaj - kakor že koli - njegovih človeških zvez. Tako želim
danes temu in onemu posegniti globjeje v srce.

Začenjam
pa z gorečo prošnjo dp Ž.M.B., ki je tej cerkvi blagodejno
obvladala danes 91 let. Njene usmiljenosti želim nam vsem.

 

NA
BREGU

Tu pri
Stojanovih je bil doma Blaž Artelj3, umrl
žpk v Kranjski gori. Gotovo mož mirne vesti, ker tako veselega
srca, gori takrat še zelo ločen od sveta kako je bil vzradoščen,
če je zadel med pevajočo družbo. Ni se mogel z lepa ločiti
od lepe pesmi in spominjam se ga, kako je svoj glas prikladal
zboru pevcev, če je donela izmed njih tudi popolnoma mu neznanka.
"Še pojte; še zapojte:" je prosil. V duhu so mi
ob tem moja mati. Pogostoma so mi govorili: Če od Breznice
proti Smokuču zapojo fantje domačo pesem - kako brezskrbna
sem potem vso noč. Takrat je bilo namreč pred slabim človekom
poseb po noči, nevarneje od danes. Sebe se spominjam, ko sem
učenček hodil to isto pot. Od daleč so časih peli mladi ljudje;
a večkrat jenjali, predenj je na srečanje prišlo. Kako rad
bi je bil zaprosil: "Še pojte." Saj slovenski pregovor
veli: "Lepe pesmi glas - seže v 9to vas" - in nemški
rek pravi: "Vesel ostani, kjer pojo - hudobni pesmi nimajo."
Nikoli niste čuli, da bi bil razbojnik pripel in pevjoč nož
zasadil bljižniku v srce. Tako ga je vzradostila lepa pesem
in tako je sam pel žpk Blaž Artelj.

Blažu
starejši brat Anton4, je bil še v II. gimnazijskem
razredu k.š. Zlatoustemu sošolec. A moral je duhovnik precej
zgodaj umreti.

Prav iz
te hiše je bil eden med najnadarjenimi slovenskimi latinskimi
profesorji, neduhovnik Anton Artelj5, prejšnjima
nečak. Ostala mu je odgoja iz Alojzevišča. Pripovedovali so
mi namreč, kako je v pokoju živeč slednji dan hodil do sv.
maše.

Komarjev
gospod je bil delalni mož Jakob Pristov6,
trudeč se kot skriptor v pisarni tržaškega škofijstva. /2Pristova,
ali sta od tod, eden jezuit./

Učence
z Brega imeli v Ljubljani še: dva iz Bogmanove7,8
in enega iz Beravseve9 hiše.

 

V MOSTAH

Žagarjev
10 iz Most je bil svetni profesor v latinskih
šolah: Janez Krstnik Krsnik. Ne trdim: najučenejši vseh, pač
pa menda najljubljeneji vseh profesorjev, kar jih je imela
do sedaj slovenska zemlja. Naravoznanstvo je učil vselej le
v VIIImi šoli v Ljubljani. Takrat si volijo mladi ljudje svoj
poklic. Sledenjmu je ves svet odprt, ali pa - kakor že - tudi
ves svet zaprt. Zato je redoma in očitno v šoli in nikoli
za hrbtom tem mladeničem konec leta stavil nasvete: "Vi
mislite tje in tje" je rekel, "menim, da bo prav".
"Vi si pa doumevate druzega; čuvajte, da ne boste prepozno
obžalovali" tako drugemu. Dragi poslušalci! Lahko je
veščemu učitelju voditi v učene knjige; težko, neizrečeno
težko v življenje. Zato je bil Krsnik tako velik; po mojem
mnenju do danes največji slovenskih profesorjev. Vsak njegov
godovni dan je bil v takratnih listinah opevan in Ljubljančanom
nekak praznik. Ko je prišel ob Krstnikovem v šolo, moral se
je vsesti na nekak prestol pod baldahinom in je danes tako
s prestola doli učil. Njemu so učenci postavili grobni spomenik
in nadpis: Have pia anima.

Imel je
mlajšega brata, župnika Blaža 10. Kjer je
pastiroval Blaž, povsod so ga bili veseli.

Sicer
so bili še ti-le Moščanje v viših ljubljanskih šolah; a vsi
pred 130 in 120timi leti: Rožičeva dva. Stareji Lovro Noč
11 je postal svetni doktor. Matuhov: Tomo
Krsnik 12 je bil duhoven. Kovačev Ivan,
pisali so ga Barantič 13, je bil imed vseh
rodinjcev - Brezničanov med najboljimi učenci. Kaj je postalo
iz njega, do danes nisem izvedel.

Birtičev
gospod, pa je moral pred kratkim, le nekaj mesecev po svoji
novi maši umreti.

 

V ŽIROVNICI

Tu pri
Muhovcu je prišla na svet imenitno slovensko dekle: Mina Svetinjeva.
V Vrbo na Ribičevino primožena je bila mati prvemu slovenskemu
pesniku Francetu Prešerin-u. Pametni in premožni stariši so
jo kot otroka poslali celo v Beljak in pozneje v ljubljanski
nunski samostan na izobrazbo. Bistre glave je postala po svoji
previdnosti potem popolnoma vešča precejšnemu oddelku sv.
pisma. Od tod je umevala svoje otroke ne le izrejevati, nego
tudi poučevati.

Pri Ovsenjaku
se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak
v jezikih: svetni gospod Matija Čop 14.
Vročina ponedeljka 6/7 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane
napotil do Save na Tomačevim ter se vanjo šel kopati. V izgubo
rodu je krog 8h zvečer tu vtonil. Govoril je takrat 19 jezikov,
a star je bil še le 39 1/2 leta. In Čopov vera? Šla sta z
moje matere očetom, Urban Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega
pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil:
"Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko
- a, ko bi tega ne veroval, kar some mati doma učili, ne imeli
bi nobene vere." Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikokrat
sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja mati,
- Brezniške matere: ali ste čule, kako imenitne učiteljice
ste ve?

Matija
Čop je imel na Dunaju izšolanega brata, neduhovna Ivana 15.
Nenavadno pridni mladi mož je po dokončanih naukih kmaul urml.
Sicer se je pa šolal v Ljubljani še 3ji Ovsenjakovih, ta bi
bil menda mojo mater rad za ženo.

Pri Zgubi
je bil rojen Jakob Finžigar 16, umrl žpk
pri sv. Katarini v Topolu, nad Št. Vidom ob Ljubljani. Zadovoljil
se je s to malo župnijo, četudi je izmed vseh takrat na Kranjskem
živečih skladati znal najtehtneje pesmi v latinskem jeziku.
Zgubova sta bila še druga dva 17 od doma
v šolah. Teh 2eh ena dekle Marija učeča se v Loki pri Uršulinkah.

Pri Poharju
je bil doma kanonik - dekan tržaške škofije Urban Golmajer
18. Zidal je v Sežani na notranjskem blagodejni
ženski vstav za deklice "Elizabetišče", ki ga vodijo
šolske sestre. Do dna duše Slovanu in do dna duše Avstrijanu
so mu Lahi ob laško-avstrijski vojski leta ... stregli menda
po življenju.

Imel ja
na Dunaju izšolanega brata neduhovnika Matijo 19.

Do mala
vsem v spominju vam mora biti Zavitov gospod: V Kameniku težko
pozabljeni Blaž Muhovec 20. Ob smrti Žagarjevega
profesorja je bil njegov učenec v VIImi šoli in - kakor je
takrat bila šega - izvoljeni oskrbnik tega razreda, ki so
mu rekli "familias". Spominjam se, kako je ob pogrebnih
poslih hitel po šolskih prostorih z visokim klobukom, ki je
imel ovit širok žalni trak. Ganila me je takrat, učečega se
v normalki ta učenška ljubezen in hvaležnost do starega velicega
učitelja. Kdaj in kjer sem ga videl, mi je še danes v spominu.
Potem smo pa, kar je v Ljubljani šolstva bilo, prav vsi spremljali
profesorja mladinoljuba do sv . Krištofa.

Tudi Naglova
21 hiša je imela 2 ljubljanska učenca in
Mlakarjeva 22 enega.

 

NA
SELU

Pri Petrovcu
je bil doma župnik Josip Žemlja 23. Vedno
bolehen je vender vedno pisal, pesmi zlagal in je tudi pel.
V Slovencih je zveneče postalo njegovo ime. Veliko prezgodaj
je čisto mladosten moral v zemljo. Zamrl je kot mlad župnik
v Ovsišah.

Pri Mazovcu
se je porodil Jurij Legat 24. Neduhovnik
je bil na dunajskih visokih šolah učitelj francoskemu jeziku.
Kot otrok se ga spominjam - domu prišel - s ponosom dohajal
tu sem na 10to prazniško božjo službo. Očitno - veči del pred
zakrstijo stoječ - se je ponašal s svojo živo vernostjo in
bil ob tem tako glasan, da so se nazaj obračali memo njega
v cerkev hodeči. Posebno dobra sta si bila s takratnim brezniškim
kapelanom Ivanom Volkom, umrlim kanonikom v Novem mestu.

Pri Resmanu
so pred 120timi leti imeli v šolah Boštjana Jegliča 25.
Potem župnika Antona Jegliča 26, strica
tudi tu rojenemu bivšemu kranjskemu dekanu Antonu Mežnarcu
27. Dekan Anton Mežnarec je bil moder talent,
in take trudoljubivosti ter take nevpognjenosti, da ne more
zamreti njegovo ime. Kot dekan v Kranju je od imenitne gotske
cerkve doli do zadnje shrambe na župnišču vse popravil in
postavil v tak stan, da bi se tu vdomačiti smel najvišji dostojanstvenik.
Od kod je jemal toliko in toliko za to potrebnih tisočakov
nam je ostalo precej uganjka. Župljanom ni namreč naprtoval
ob tem prav nobenih nakladov. Umrl je vselej in povsod radodaren
brez znatnega premoženja. Velika zanimivost ob njem je bila
ta, da je pričel v Kranju kot kapelan, ostal tam nepretrgoma
kapelan in umrl kot tukajšnji dekan.

Zgodaj
je moral dokončati pred nekat. leti komaj dobro mašnik postali
Kodrasov dobrodušni gospod Ivan Legat 28.

Dva "Mežnarjeva"
z imenom Reš 29 sta se pred nekakim 120
leti šolala v Ljubljani. Morda ju je gnala na uk tudi Justinova
štipendija, ki so jo v tej hiši imeli.

Bila sta
pa s Sela še v ljubljanskih šolah: Petrovčev 30
eden in Mazovčev 31 eden.

 

V ZABREZNICI

Tu se
je rodil pri Kodrasu žpk Ivan Dolžan 32,
eden najboljih brezniških talentov. Duhovnik postal v poreški
biskupiji, je tam zelo bolehal. Ker ga je iz šol poznal, sprejel
ga je srčno rad današnji slavljenec, Lenčkov škof, potem na
Kranjsko. Čudno je, da je na videz vrtjen kar nagloma kot
trsteniški župnik v najboljših letih moral umreti - če tudi
so njegovi ljudje npr. oče, dosegli mogočno število let. Njegov
prvi škof, Juraj Dobrila, ga je meni označil za "najboljšega
duhovnika svoje biskupije". Potem veste, kaj je Ivan
Dolžan bil. O njem so pripovedovali, da je kot duhvnik vso
tvarino iz bogoslovskih šol v drugo, tudi tretje prebiral
in sv. pismo večkrat prebral. Kaj takega vam mi je z besedo
tu prav lahko izustiti, kakor se v dejanju to težko zelo težko
izvede. Kedor meni, da bi ne bilo temu tako, naj sam poiskusi.

V ljubljanske
šole so pošiljali Zabrezničanje iz mnogih hiš. Te hiše so:
Belej 33, Čehelj 34, Komar
35, Rajh 36, Stojan 37,
Špan 38, Vrbanovec 39.
Najbolje teh so se učili Komarjevi 40, bili
so trije; pri Španu so bili tudi trije; pri Stojanu dva. Šolali
so se pa vsi ti zadnje znamovani primeroma pred 120timi, 100timi
ali nekako 70timi leti.

 

NA
BREZNICI

V stari
Kuharjevi hiši je rojen sloveči čebelar Anton Janša. Na Dunaju
so izvedeli o bistroumnem kmetiškem možu in cesarica Marija
Terezija ga je klicala za učenika čebelarstva na tamošnje
više šole. Stal je umstveno tako visoko, da ga v vseh narodih
danes imenujejo vse učene knjige tudi zunaj našega cesarstva.
Nekateri njegovih naukov o čebelah, ki jih poprej niso verjeli,
so se šele sedanji čas za prave spoznali. Najimenitneja starina
brezniške župnije je še danes ob stari Kuharjevi hiši stoječi
Anton Janšev čebeljnjak, vsaj v zunanji podobi ohranjen kakor
je bil takrat. Ob tem bečelnjaku na klopici je posedal, premišljeval
in delal. Naravnost vun iz kmetov na tako mesto poklicanega
na poznam nobenega Slovenca. Zato vas prosim, ne podirajte
nobene vas časteče stvari iz starih časov, ohranite in naj
ostane posebno še ta bečnjak priča stare brezniške slave.

Sedaj
še nekaj o tem, kar pa ni popolne gotovosti. Stari oče so
mi pripovedovali, da je za Antonom šel tudi na Dunaj na Breznici
rojeni Antonov brat Lovro 41, ki je menda
v starem Kuharjevem skednju slikal rodinskega sv. Frančiška
Ksaverijana. In potem še 3ti brat Lovru iz te hiše, bratranec
Antonu in Lovru: slikar Valentin 42 je bil
na Dunaju, toliko ve ljudska govorica - A, kakor skoraj redoma
nona, tudi ta ne brez pomena. Sicer pa se že dalj časa skladajo
tudi naši zgodovinarji 43, s temi ohranjenimi
brezniškimi spominji. Oba sta bila na Dunaju slikarja in kar
zanima: tudi čebelar Anton je v prostih urah rad slikal.

Trudili
so se z učenci v prav bogati hiši pri Dovarju, od koder so
jih 5 pošiljali 44. Od Vukanca dva 45.
A Vukanov žpk Josip Pogačnik je pred nedolgim moral mladosten
umreti na Koroškem. Tudi iz Kraljičeve 46
hiše je poznejši njen posestnik šel v lat. šole.

 

V DOSLOVIČAH

Posebnim
poudarkom imenujem to Knafljevo hišo. Vse kaže, da je bil
v njej krog 1620 - torej skoraj pred 300 leti rojen Luka Knafelj,
žpk v Rusbachu poleg Dunaja. Ta je star šele 50 let, l. 1671
umrl. Brez njegovih vstanov bi mnogo kranjske posvetne mladine
ne bilo moglo dokončati dunajskih viših naukov. Namenjene
so namreč onim Kranjcem, ki se na Dunaju uče profesorstva,
zdravništva in pravic. Sedaj jih je menda 40 in vsaki je letni
znesek po kr 600. Brezniški župnik, Lovro Pintar, je o stvari
poizvedajoč kot državni poslanec zadevo preiskoval v Rusbachu.
Tam je dobil na svojem mestu zapisana vsa imena Rusbaških
župnikov in tudi Luko Knaflja; toda z edinim dostavkom "Carniolus"
- Kranjec. V župnih zapisnikih ni bilo o njem tam ničesar.
Zelo so se potem na to trudili žpk Pintar, moj stric Kraljič:
Jurij Trtin in moj brat profesor Ivan - da bi bili resnici
prišli do korena. In res je imela Knafljeva hiša ohranjen
svež spominj na obdunajskega gospoda. Tudi prepis Luka Knafljevega
testamenta je bil na tem domu. Na silno veliko palico se je
namreč takrat opiral stari bolehni gospodar. Pojasnoval je,
da je z Dunaja Knafljevega gospoda, nenavadno visokoraslega
človeka. Popustil je Luka to palico, ko je nekokrat prišel
pogledat domu. Po vsej okolici še danes slave Knafljevi kot
izredno močni ljudje. Oskrbnika tem svojim stipendijam je
Knafelj postavil načelnika dunajskim visokim šolam Jurija
Bohinjca. Vse kaže na to, da je tudi Jurij Bohinjec 47
rojak in sicer iz Smokuča. Bohinjčev. Bohinjčeve so o Lovro
Pint. času vedeli o vsem tem in duhovnik Simon Kosmač mi je
popisoval, kako so tudi na njegovem domu imeli enake listine
o Knaf. stipendiji, kakor pri Knaflju v Doslovičah. Če je
temu tako, je prišel prav iz dosloviške Knafljevine naše svetne
mladine največi dobrotnik, vseh kar jih je do danes slovenska
domovina poznala.

V odličnih
službah v Ljubljani sta živela 2 gospoda iz Vazarjeve hiše
in vstanovila stipendijo Zupanov, ki jo je vživalo več Brezničanov.
Od Vazarjev se je v vojaško duhovsko službo podal Ante Zupan.
Vseh je bilo pa iz te hiše 5.

Ištinov
gospod iz Doslovič je bil Josip Justin, ki se je žal podal
na počitnice v Nemški Gradec in tam umrl ... let star.

Sicer
so se iz Doslovič šolali v Ljubljani: 2 Brencetova. Eden pred
110timi leti; drugi 20 let pozneje. Iz Ištinove hiše sta pozneje
2 učencem z rodbinskim imenom Dešman 49.
Od Rožiča 50 je bil v šolah eden.

 

V SMOKUČU

Pri Griželju
so imeli pred 120timi leti v ljubljanskih šolah zelo dobrega
učenca Primoža Zupana 51. Kam je prišel,
ne vem. Mlajši brat Peter Zupan 51 je bil. Imeli so ga tam
zelo radi; on pa je zamrl kot nenavadno vesten župnik v ljubljanskem
Trnovem.

Zelo uspešno
sta se učila v Velesovem zamrli součenec današnjemu slavljencu
Kovačev v Velesovem počivajoči žpk Blaž Ulčar 52
in Kramarjev v Goričah pokopani žpk Miha Golmajer 53.

V Tržiču
imajo še sedaj v spominju dolgoletnega tamošnjega šolsk. ravn.
v šolah otrok Ponjavčevega gospoda župnika Fran Ksaver Bohinjca
54. Zelo priden šolskih ukih je umrl žpk
v Križah.

Izrečno
Povdarjam Bohinjčevega ljubeznivega gospoda Simona Kosmača
55. Vselej še mlad je nastavljal roko na
eno uho, kakor da ne sliši prav dobro. A prepričal sem se,
da je njegova mehka duša slišala več, nego sliši njih mnogo,
ki kedo ve, kako slišijo prav dobro. Tudi ne poznam nobenega
rojaka, da bi bil tako rad imel svoj ožji dom. Če si mu omenil
Smokuča - razvedrilo se mu je lice, kakor če solnce posije.

In Kuglov
gospod Frenče Zupan 56, služeč v Istri.
Prišel je od tod na novo mašo še živečega, a v Sostrem v pokoju
zamrl ... star ... let. Zapustil je veliko rodinjski cerkvi.
Iz njegovega je zdelan sedaj lep veliki oltar, in bil pri
altarju za diakona. Kot tak je zapel "dominus vobiscum",
da so se zganili po cerkvi in čuli doli na vrbenjsko cesto.
Takega "dominus vobiscum" ni še slišalo to zidovje,
in ne vem, kdaj ga bo v drugo. Bil sem takrat učenec v latinskih
šolah, izbral si je moj obraz, da me je po maši povprašal:"Ti,
ali sem pretiho zapel?" - Gotovo ste velike postave nekateri
med mojimi poslušalci - a tako velik ni menda nobeden. Po
taki osebnosti na prvi pogled trdega zunanjega malokdo je
imel tako mehko srce, nikoli ni dosti mogel oskrbeti svoje
matere in svojih domačih. A ta telesni velikan je v najboljih
letih moral prestopiti groba vrata.

Pri Osvarju
so imeli gospoda Jerneja Grom-a 57, izglednega
vedenja. Po velikem njegovem potrujevanju po šolah mu je zelo
kratko duhovniško življenje odločil gospod. Ko sem ga opazoval
mlad učenček - mislil sem si: Tak mora vsak učenec v viših
šolah biti. Ne odličen v šoli je bil mladenič odlične duše.

Spominjam
vas Novakovega bistroglavega profesorja, neduhovnika Ivana
Zupana 58. Njemu je bila ponos materina
vera in cerkev. Dosti časa je moarl imeti, da je kar najlepše
odel svojo ponosito postavo, preden se je podal na 10to cerkveno
opravilo. Dobro veste krog 50letniki, v kakem redu vas je
imelo njegovo učiteljsko oko, ko ste stali tam za ograjo pred
velikim oltarjem. Ne eden Vas se mu ni smel ganiti in ne enkrat
le mu se mu je zato zahvalil državnega poslanca žpk Lovro
Pintarja tukaj nadomestujoči duhovnik Martin Ambrožič.

Šolali
so poleg teh v Ljubljani še učence: Pri Grilju 59,
pri Grosu 60, pri Novinu 61,
in sicer tu nadarjenega duhovnika in dež. posl. v Istri Fran
Ravnika. V vsem pa so imeli Kuglovi v šolah 3 62,
Kovačevi tudi 3 63, Ponjavčevi 2 64,
Bohinjčevi 2 65.

 

NA
RODINAH

V Nemškem
Gradcu je pred leti še ne star zamrl na smrt lepo pripravljen
"Šoštarjev" svetni gospod Klemen Legat. Kako je
bil spoštovan, pokazal je pogreb, ki so se ga vdeležili vsi
v Gradcu bivajoči rojaki - od profesorja z visokih šol Gregorija
Kreka do zadnjega, ki se je tam bil zavedal slovenske narodnosti.
Pred 90timi leti je imela ta hiša tudi učenca, Josipa po imenu.

V Istri
je bival v rodinskem župnišču rojeni Ivan Pretnar, sin tu
sem priseljenega mizarja.

In mladega
Hon-ovega gospoda, Antona Čopa, sem pred 6timi leti moral
izročiti posvečenim rodinjskim tlam. Tam počiva poleg sorodnega
duhovnika Jerneja Groma.

Iz Honove
hiše sta se učila še 2 druga učenca v višjih šolah 66.

 

NA
STUDENČICAH

Tu sta
bila pri Muleju rojena gospoda: Stareji Ivan in mlaji Florijan.
Nisem ju poznal; a vselej, kadar sem čul ti imeni, me je prešinilo
spoštovanje. Razmere njunega življenja so mi namreč kazale,
kako sta bila oba z malim zadovoljna. To naj veliko pove.
Po častnih kapelanskih službah, je Ivan mlad postal žpk v
Sorici, oddaljenem goratem kraju, takrat še pomešanem z nemškim
jezikom. Vsaj 20 let tu bivajoč si je izvolil Selice v počitek.
Tukaj je potem za par let oddiha zamrl. Mlaji Florijan, ga
je v skromnosti menda nadkriljeval. Ker preživel je 20 let
v težki dolenski župniji Hinje - taki, da nedohodneje nisem
videl v deželi nobene. Tam je tudi pokopan.

Sicer
so bili pa na Studenčicah šolani prijazni Šebatovi, kjer so
se učili v ljubljanskih šolah trije; Rajhovi, kjer eden; Španovi,
kjer tudi eden 67.

 

V VRBI

O Vrba
srečna, draga vas domača!

Kakor
neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu
pred oko Boštjanov stari stric Josip Prešerin 68.
Imenoval bi ga vrbenjsko in narodovo drevo. Njegova nenavadna
previdnost in stanovska natančnost in oboje se brezpogojno
hvali. Pripomogel je v šolo sorodnima 2ema Ribičevima gospodoma:
starejemu žpku Frencetu, ki je bil pokopan v Vodicah, in mlajemu
župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Bil jima je stric.
Ta gospoda Franc in Jakob sta prava pesnikova strica. Segal
- je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot žpk umrl
na Koroškem. V šoli so še domačega nečaka Ivana Volka, ki
je v mladih letih umrl kot ribniški kapelan. Tako ima Ribičeva
hiša 4 duhovnike. Z doktorjem Prešerinom in mlajim v ljubljanskih
latinskih šolah umrlim upapolnim bratom Josipom je Ribičevih
6 studentov. Šest jih v ljub. šolah ni imela v preteklih 130tih
letih nobena druga teh naših11tih vaseh.

In Ribičev
pesnik Prešerin! - Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil
krščanskega zatajevanja, nego Prešerin v veličastnem "Krstu
pri Savici". /Zbor IV. P. GROŠELJ 55/ Pagan Črtomir se
bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo,
ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku bleškega jezera prebiva
to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšni hram
boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni
bitvi s kristjani ubeži ostal edin živ Črtomir ter se ob Savičinem
slapu snideta z Bogomilo. Bogomila mu pove, da je prejela
krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj to tudi
on bode. "Ne branim se je vere Bogomile" je njegov
odgovor in pridevek:"Ak sklene me s teboj krst, Bogomila
kdaj bo zakona zveza me sklenila?" A šibka deklica Bogomila
se ojunači. Pove mu, da je kristijana in več: govoreč:"Je
vslišana bila molitev moja. - Ne smem, postati jaz nevesta
tvoja." "Bogu sem večno čistost obljubila ... O
čakaj, mi dopolni prošnjo eno! - Pred ko se ločiva,"
Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi, - Dokler
te posveti krst, se zamudi, - Voda je blizu, in duhovni tudi.
Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti. Črtomir
je postal kristijan in postal več, postane krščanski misijonar:
"... med svoje rojake - Slovence gre, in dalej čez njih
meje, - Do smrti tam preganja zmot oblake." Tako, junaško
dekle 16letna Bogomila je izvršila nadzemsko poslanje. In
pesnik končuje ta svoj "Krst" z besedo: "Domu
je Bogomila šla k očeti, - Nič več se nista videla na sveti."
- Velik slučaj! Prav danes pred 66. leti je Prešerin postal
samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav 2 in 1/2 leta.
Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevini menda
rodbinska bolezen. - Kranjčanje so vedeli, kaj imajo. Šli
so mu bolnem vsem na roko. Obiskal ga je nekokrat in tolažil
meščan govoreč: "Doktor, toliko morate trpeti."
Prešerin dvigne ob tem svojo slavno glavo, vpre pogled vanj
in pravi: "Trpim, a Krist je več trpel." Ta zgodba
je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešerin.
Dragi! Tako umira naš najimenitneji pesnik. Veliko mu je izprosila
njegova nenavadna mati /tako mu tekle solze kot grah/.

Pri Boštjanu
so za stric Jožefom imeli še 2 studenta: Prešerina.

Iz Vrbe
Prešerinov gospod je bil Valent Prešerin, umrl kot ribniški
dekan.

Pri Dovarju
so pred 90timi leti imeli v šolah Urbana Dolarja. Dobro se
je učil in postal benediktin na Koroškem.

Kraljev
gospod je bil šmarijski dekan Ivan Pristov, ki je kot zlatomašnik
še precej dolgo živel in umrl v Ljubljani. Tudi dekanov stričnik
je bil v ljubljanskih šolah.

Pri Vogenku
sta bila pod imenom "Krivic" dva; in pod imenom
"Tomaževic" eden. Ta zadnji, Ivan je postal misijonar
v Ameriki.

Z Ropretovine
se je šolal eden.

Današnjemu
slavljencu zadnji brat, neduhovnik Simon, ni pričakal našega
častitega dne. Umrl je v veliki starosti - v 86tem letu -
pred par meseci v Ljubljani in je danes Zlatoustemu sonebeščan.

O Vrba
srečna, draga vas domača!

Tu je
Lenčkovina, domača hiša velikemu mašniku kranjske dežele,
ki mu je posvečen današnji "brezniški" dan.

Nekega
jesenskega jutra je zapregel njegov oče Ivan Pogačar, da popelje
sina, malega Ivana Zlatoustega, do Ljubljane. Kar mu je nuditi
mogla šola materine rojstne vasi v Gradu, tega se je že namreč
izučil. Doma. Pripeljala sta se do obsežnega poslopja stare
ljubljanske bolnišnice, ki jej je bila prizidana cerkev s
stolpom. "Ali je to škofija?" očeta povpraša. In
to vselej ponavljaje tako, kadar sta prišla do novih cerkvenih
stolpov in svetih hiš. "To je menda pomenilo -"
mi je o tem pripovedujoči knezoškof dostavil. V mašnika posvečenega
ga je poslal k. š. Wolf na Dunaj študirat doktorstva sv. pisma.
V kratkih, manj nego 3eh letih je vse izdelal in povrh prebil
še izpraševanje iz verne za profesorstvo na bogoslovnih šolah.
Le par mesecev je bil potem kapelan pri sv. Petru v Ljubljani,
na to je postal profesor verstva. V Novem mestu umrli kanonik
Rihard Frank mi je pravil, da ne prej ne poznej ni slišal
nikogar govoriti s tako vnemo o veri, in cerkvi, kakor je
govoril profesor Pogačar tu prihodnjim mašnikom. "Tako
rekoč za seboj nas je potegnil -" se je izrazil kan.
Frank. Prišel je učenec v spodtakljivo stanovanje takratnih
špitalskih, danes Stritarjevih ulicah. Najbolj iz tega vzroka
je mladi profesor vdihnil prempžnemu knezoškofu Antonu Alojziju
Wolfu misel, da je ustanovil izrejevalnico za srednješolsko
mladino - Alojzijevišče. Vodil je to zidavo Zlatousti sam
in pridno je hodil kškof. Niso mi mogli dosti dopovedati stara
mati: kako so ga dobili na hišnem dvorišču, ko je že nekako
vse dozidaval. Stal je ob polnem peharu ključev namenjenih
tej velehiši. S tem vstavkom je k. š. Wolf nadoknadil slovenskemu
narodu dar, kakoršnega še nobeden. Poglejte pred altar in
vrsta pričujočih gospodov tej hiši do mala vse zahvaljuje.
Poglejte po deželi in dalje čez mejo: marsikateri tu izgojevan
tudi neduhovnik deluje v čast tej hiši. Koliko vednosti se
je po teh tu izrejevanih razsulo po naših pokrajinah. Prezrla
je preteklost in prihodnost še pokaže. Zdi se mi, da bi bila
Slovenska vsaj za eno tretjino nazaj, kadar ne bi bila Alojznice
imela. In Zlatoustemu, ki je položil zanjo zrno ter rastlinico
12 let negoval včvrstil - njemu se ta hiša zahvaljuje za vso
svojo nevpognjeno natančnost za svojo vrednost, za svojo imenitno
zgodovino. Brez Zlatoustega bi Alojzijevišča ne bilo. Napotil
je k. š. Wolfa tudi do tega sklepa, da je jel zbirati mašnike
v duhovne vaje, kjer naj si jim poživlja njihov duhovni poklic.
Tudi te so se v tej hiši vršile. Le malo odličnejših slavnosti
je bilo na Kranjskem, da bi ga ne bili vabili za govornika.
Mirno, krasno in slovesnostno donečim glasom prav s pravo
Zlatoustovsko vnemo je do skrajnosti premišljeno znal govoriti
tako, da je bilo poslušalcu treba napeti vse dušne sile, če
so mu hoteli govorečemu slediti. Kot kanonik je postal dekan
in prošt. Do pravega poklica, za keteri je bil prav za prav
rojen, je prišel šele kot škof. To je bilo v božji odločbi,
da postanem škof, a tudi to je bilo v božji odločbi, da šele
star postanem škof, mi je večkrat govoril. Bilo mu je takrat
izvoljenemu 64 let. Zato pa je škofovo delo začel in vztrajal
ob njem s tako vnemo, da so mu kmalu jele pešati moči. Prištevati
ga je pač tistemu redkejemu oddelku ljudi, ki delajo preveč.
Gledajoč v to delovanje mu je cesar posllal 2 pomenljivi odliki:
komanderni križ Leopoldovega reda in potem veliki križ svojega
Fran Josipovega reda. Vladarju se za to poslednje počastvovanje
ni mogel več osebno zahvaliti; a imel je naslednji njeg. go.
dan zanj slovesno mašo. Bila je njegova zadnja peta. Ne prav
9 let škof. se mu je posrečilo, da je sezidal po zunanje vseh
najljubkejšo ljubljanskih cerkva: cerkev Jezusovega Srca.
To se pravi: še sedaj živeča prednica ljubljanskim usmiljenkam
je dala do mala denar; on pa daroval svojo ognjeno vnemo in
krepko voljo.

Hotel
jo je tudi posvetiti. Že zelo omaganemu mu je to veliko ur
trajajoče opravilo doneslo konečno bolezen in smrt. Začuli
ste tu na Breznici, da je preminul vaš sloveči župljan. In
ne ene hiše ni bilo morda v Vrbi, da ne bi bila poslala zastopnika
na pokop. Tudi iz drugih župnijskih vasi ste prišli. Častno
so se vrstile za pogrebom škofovske infule; beli roheti številnih
duhovnikov; uniforme najvišjih cesarskih služabnikov, zelenoperesna
generalska pokrivala in vernikov velika, velika silna množica.
Žalen, a veličasten prizor. Toda najčastnejši je bil pogled
na tisto pogrebno skupino, kjer ste vi rojaki v dolgi vrsti
nastopali v prosluli domači noši svojih gorenskih očetov.
Poslavljajoč se od velikega Brezničana ste si pridobili v
olikanem svetu ime in poštovanje. Zdelo se mi je takrat, kakor
da bi vam bile znane besede, ki mi jih je govoril nekega večera:
"Da bi bili živeli moja mati le 5 leta dalje; pa bi jih
bil na Breznici pokopal in tudi jaz kot škof bi ne bil nikjer
drugod pokopan" je rekel. Krščen na Rodinah; birman v
Lescah; novomaševal v tej cerkvi na altarju Ž. M. B. ter čaka
tu trombe glasu, ki pokliče z njim vred nas na vstajenje.
V živoklesani podobi prav prave človeške velikosti pa ga boste
imeli v tej cerkvi. Vi in vaši potomci od danes naprej pred
očmi, dokler bo stalo posvečeno zidovje Ž. M. B. na Breznici.

Navedi
mi, bela Ljubljana, navedi mi toliko svojih mož in va taki
vrsti je navedi, kakor našteve: Ivan Zlatousti - Fran Prešerin
- Matija Čop - Anton Janša - Luka Knafelj. Mali Breznici,
ki šteje nekaj na 1500 duš, navedi jej, največe slovensko
mesto, bela Ljubljana, takih in tolikih svojih, kakor si je
čula sedaj iz mojih ust. In bela Ljubljana molčiš!

Tako je!

Torej
vas Brezničanje, s tako ne malih toda na naši Breznici rojenih
svojo besedo hočem klicati na ošabnost? Ne! Nikoli! se mi
ni ne ena stvar na svetu studila tako in se mi ne studi nič
danes tako, kakor puhla ošabnost. Risajoč vam veliko bogato
zgodovino, ki jo je vsedobrotni vsodil majhenim Rodinam -
Breznici, vas kličem v vsej hvaležnosti do njega ne na ošabnost,
nego na srčno ponižnost.

Vsa škofija
je vedela in še danes ve, kako je vprav veleučeni in velemodri
Zlatousti ob vseh svojih odlikah ohranil priprosto ponižnost.
Prav zato je bil tako velik, ker je umeval biti tako majhen.
In kar sem vam navedel rodinjsko - brezniških imen, prav o
nobenem vsaj jaz ne vem, da bi bil preveč pokoncu hodil s
svojo glavo. Ta bi ne bil glasno pričal vere svojih očetov.
Polni klas tam na njivi se klanja, sentjava pšenica se dviga
na višavo.

Tako vi!
Ne nam, Gospod, ne nam - nego svojemu imenu daj slavo",
te psalmistove besede tudi vi kličite, "zavoljo svoje
milosti in resnice" /Psal 113, 9-10/

V ponižnosti
stopajte, matere, s svojimi otroki sem pred Zlatoustega spomenik.
V kratki molitvici se spominjajte tu svojega škofa in vseh,
ki sem vam jih zvrstil to uro pred očmi. Vsi - naš škof in
oni - so vaša lastnina, so sinovi tega lepega oddelka božjega
sveta tostran Bleda proslula radovljiška ravnina. Kar je jasnih
glav med vašimi otroki, pošiljajte je v višo šolo: Če so vaši
predniki toliko zmogli - kako, da ne bi zmogli vaši otroci?
Saj ni zaživel menda tu pod Stolom danes drugačen rod? Ohranite
posebno ve matere potomcem rodinjsko-brezniško častno ime!

Marija,
Žalostna! Veliko veselja si rodila v 91letih do danes brezniški
župniji. Vsaj veh velikih nesreč si obvarovala ta nenavaden
krasni kraj. Prisrčna ti bodi zahvala! Bodi nam, prosim te,
goreče te prosim, dobrotna še naprej. Zmoli nam še nadaljne
sreče in še nadaljnega veselja tu na zemlji - dokler nas ne
združiš z vsemi, ki smo se jih danes spominjali, ob svojem
božjem sinu v večnem veselju.

Amen.

 

 

OPOMBE

Pri prepisovanju
je delalo veliko težavo vsemogoče popravljanje avtorja. Iz
množice besed in znakov je bilo treba tekst prav izluščiti.
Gotovo so se nagnetle v prepis tiskovne pomote. Ob večji pazljivosti
bi jih bilo pač mogoče zmanjšati na manjše število. Vendar
so in bi ostale na vsak način nekatere pomote, ki jih bo zlasti
domačin takoj opazil, ostalim pa bodo ostale prikrite. To
so imena in zlasti, ki se začenjajo s T ali F. Avtor piše
ti dve črki tako podobno, da ju je težko ločiti.

Iz teksta
je razvidno, da je avtor vzel prvotni tekst ponovno leta 1916
v roke in ga popravljal. Mogoče ga je takrat menil izdati
v tisku.

1:Kot
žpk v Ihanu umrl 11/3 1873. V periodah ga ne dobim.

2: Padel na severnem bojišču takoj začetkom
vojske 1915. Med vradnimi poročili kot narednik.

3: Juventus c. r. gymnasii academici Labacensis
1839. In 2. humanitatis clasee: Artel Blas, Carn. Bresniz.
Ex moribus I - Doctr. relig Iacc - Auct. Interpr. et

4: Juventus ... Labacensis 1829 Artel Anton
Carn. Bresniz. Stip. Supan. Ex moribus Iac - Doctrina relig.
Iac - Interpr. auct et Styl. I - Graece Iac - Geographia et
hist Iac - Arithmetica Iem 1829. In 2. hum. classe. Ex mor.
Iacrel. Iac - Auct. interpr. et stylo I- Ling graec. Iac -
Geograph. Iac - math Iem.

5: Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums
zu Laibach 1865 VIII. Artel Anton aus Rann - kot prvi obdarovanec.

6. Classification der Schüler an der k. k.
Musterhauptschule zu Laibach 1832. Dritte Schulklasse, II.
Abtheilung. Erste Fortgangsclasse Pristou Jacob v. Brezniz.

7. Quod bonum fastumque sit. Nomina juvenum
in archiducali lyceo Labacensi. 1793. In poetica /V. razr./
Primae classis. Legat Josephus Carn. Rodain.

8. Nomina juveum in c.r. lyceo Labacensis.
1797. In poetica /V.razr./ Primaeclasis. Legat Mathias, Carn.
Rodainensis.

9.Nomina juv. 1790 in infim.gr. class/IV.razr./
Primae classi Beraus Jacobus, Carn. Rodaineus II. Nomina juvenum
in c.r. Lyceo Labacensi 1803 In poetica /V.razr./ Primae classis
Beraus Jacobus, Carn. Rodain. Tomanova opomba za odstavkom
Na Bregu: Quod bonum, faustumque... Nomina juvenum in archid.
Lyceo Labac. 1793 In poetica /V.razr./ Primae classis Legat
Sebastianus, Carn. Rodain. /Resmanov s Sela - A je Bogmanov/.

10. Nomina juvenum in c.r.Lyc.Lab. 1804 In
poetica /V/ Primae classi Kersnig Blasius, Carn. Hochenbruck.
Nom.iuv. in c.r. lyc.Lab.1797. In infima gr.cl. /I.razr./
Praemiis donari meriti sunt /2gi obdarov./ Joannes Baptista
Kerschnig, Carn. hochenbrucken.

11. Quod bonum faustumque sit. Nomina juvenum
in archiducali gym. Labacensi...1785. In suprema grammatices
/danes III. gimn.razr./ classe Praemiis donari meruerunt.
Laurentius Notsch, Carn. Rattmannsdorf ./Prvi obdarovanec./
Juventus c.r. gymnasis Labacensis 1808. In II.Grammaticae
classe. Notsch Ant.Carn. hochenbruck. E moribus I- Doctr.rel.
I- Lat.ling. I- Geograph.et hist. 2- mathesis I-histor.matur.I.

12. Nomina juvenum ib c.r. lyceo Labacensis...
In poetica /V./ 1803 Primae classis. Kersnig Thomas, Carn.
hohenbruck.

13. Nomina juv... Labacensi 1806. In poetica
/V.razr./ His proxime accesserunt: Joannes Paradeiser Carn.
Hochenbruck 2gi izmed 3eh pohvaljencev. Filozofija je imela
namreč takrat 3 letnike.

14. Pri nekaterih se vidi, da so izdelali
v I. letu 2 šoli. Kar o Čopu trdijo. A za to trditev tiskanih
izpričeval za Čopa nimam. Od njega so mi pripovedovali stara
mati - kako mu je bilo ljubo kmečko delo. To moderno in se
vrši v najvišjih družinah. Takrat ni bilo tako.

Juventus gymn. 1814. In II. hum. classe /VI.razr./ Zhop Mathias,
Carn. Rodain IVI obdarovanec.

15. Juventus c.r. gymnasii academici Labacensis.
1830. In I. humanitatis classe. Preamio donati sunt. Zhop
Joannes, Carn. Bresnic. - Drugi obdarovanec. /1831 programa
pa nimam/.

Classif. der Schüler Laib. IIIte Schuliklasse. Diese sind
zunächst gekommen: Zhop Simon v. Sabresniz /18ti pohvaljeni/.

16. Juventus caesareo-regii gymnasuu Celejee
1823. In IV. Grammatices classe. Praemio donati sunt: Finschger
Jacobus, Carniol. Rodain Prvi obdarovanec. /Naprej nimam/.

17. Classificatin der Schülerinen an der
Mädchen - Industrialhauptschule bei den W.W.E.E.F.F. Ursulinnen
zu Lak 1839. Erste Schulklasse /unter Abtheilung/. Finschger
Maria von Bresniz. Druga obdarovanka. - Juventus c.r. gymnasii
Rudolfwertensis 1847. In II. grammatices classe. Finschger
Antonius, Carn. Bresniz, Rep.ex.a.fid.mor. Iem - rel Iacc-lat
Iem - geo et hist Iem- arith Iacc.