ČEBELJI PARK BREZNICA

Avtor: 
Bernarda Resman

Vprašanja za g. Pogačarja, župana občine Žirovnica, go. Dornigovo, svetnico NL in ravnateljico Gimnazije Jesenice in g. Noča, predsednika ČZS

Na zadnji seji občinskega sveta je župan predlagal zamrznitev oz. nadaljevanje za občino neobhodno potrebnega in neodložljivega projekta Čebelji park Breznica v nedoločljivo prihodnost po letu 2022.

Po izkušnjah zadnjih 20 let sem ob razglasitvi svetovnega dneva čebel z grenkobo in nemalo cinizma napovedala, da bo občina v kratkem z rokava potegnila projekt, s katerim bo častila spomin na Antona Janšo, kranjsko čebelo in bo dovolj velik in dovolj drag, da bo z njim primerno poudarjena zasluga pobudnika praznovanja, g. Noča. Njegov edini cilj pa bo utišati vse glasnejše kritike g. Noča nad neproduktivno občinsko politiko vsaj do dneva praznovanja.

Zato pred dvema letoma, ko nas je kot strela z jasnega župan v novembrskem časopisu in nato ob občinskem prazniku obvestil, da bo na Breznici zrasel čebelji park, o katerem v vsem dotedanjem razvoju občine še nihče ni nič slišal, nisem bila niti najmanj presenečena. Priznam, da so me prazno besedičenje, mencanje in hvalospevi naši razvojni priložnosti prav nesramno zabavali. Svojo vlogo je projekt odlično odigral, kritike g. Noča so nekoliko potihnile, g. Pogačar pa je bil zato imenovan v eminentne odbore za pripravo proslav. Moja napoved glede poteka in usode projekta pa se je v celoti uresničila, končno vemo, da čebelji park Breznica, ta mali TEŠek 0,06, ne bo niti vile, niti lopata, ampak ga še dolgo ne bo. Ali pač?

K pisanju tega članka me je spodbudil župan na lanskem prvomajskem srečanju na Zelenici. V svojem govoru je ponovno poudaril, kako je treba delovati povezovalno in ne razdiralno, kritično, a ne dlakocepsko, spoštljivo, a ne hlapčevsko, predvsem pa pošteno…..in seveda, po zdravi kmečki pameti. Praznovanje 1. maja je označil za folkloro in udeležencem podaril majice iz občinskega denarja.

Spodbudilo me je tudi pisanje g. Noča, predsednika ČZS in enega od očetov in motorjev žirovniške neodvisne politike, v občinskem časopisu in v svoji knjigi o sebi, da je razočaran nad vsemi, nad občino, zavodom za turizem in celo nad čebelarskim društvom. Ni povedal, zakaj (razen da ga društvo ni zaprosilo, da bi napisal uvodnik v njihov zbornik). Povedal je, da je pred leti županovanje prepustil g. Pogačarju (to je bila modra odločitev, bolj kooperativnega župana bi težko našel), da pa se spet poigrava s to mislijo, ker da je čas za spremembe.

Na začetku se g. Noču najlepše zahvaljujem za izid dveh njegovih knjig, Rojen za čebele (v nadaljevanju RČ) in Brez čebel ne bo življenja v nadaljevanju BČ). Obe knjigi, če jima ob bok postavimo resolucijo za ohranitev kranjske čebele in operativni program za njeno izvedbo ter čebelarski kodeks, sta pisna dokumenta o tem, zakaj Slovenija še ni Švica ali še kaj več. Sta pisna dokumenta o tem, da sta slovenska čebelarska politika in praksa ter čebelarska stroka o pomembnih vprašanjih čebelarjenja dva zelo različna pojma. Hvala tudi za ureditev vaših medonosnih gredic, zadeva je primerjalno veliko bolj razumljiva.

Iskreno čestitam g. Noču za idejo o razglasitvi svetovnega dneva čebel. To si nedvomno zaslužijo, saj, kot pravi, brez njih ne bo življenja, ne nazadnje imajo svoj svetovni dan že kmetice, poštarji in celo begunci, brez katerih se življenje na zemlji gotovo ne bi ustavilo.

Občina z razvojno vizijo in zakonitim delovanjem bi tako razglasitev lahko izkoristila za realizacijo kakega od velikih projektov, ki si jih je Žirovnica zastavila ob ustanovitvi, npr. uredila javni prireditveni prostor, zgradila kulturni center velikih mož s knjižnico, uredila kako tematsko pot, uredila cesto do plemenilne postaje Antona Janše ipd. Bi, če bi za to imela projekte, zemljišča in predvsem razvojno vizijo, bi, če žirovniška neodvisna politika, katere vrh je bil ves čas tudi g. Noč, teh projektov ne bi črtala iz programa občine in jih nadomestila s svojimi brunaricami in asfaltno cesto na konjeniškem poligonu, v Završnici, ob Janševem čebelnjaku…, ali jih preprosto črtala. Občina je bila po skoraj 20-letnem obstoju pred velikim dogodkom praznih rok. Zato so ji po prireditvi občini ostali samo stroški (20.000 za praznovanje in 40.000 za dokumentacijo čebeljega parka). Ostalo pa ji bo kupljeno zemljišče za slabih 140.000 EUR.

Pred dobrimi desetimi leti sem ob obnovi plemenilne postaje na Zelenici predlagala, da skupaj pripravimo nabor projektov s področja čebelarstva, za katere bi ob sodelovanju zainteresirane javnosti pripravili investicijsko in drugo dokumentacijo, na zalogo, opredelimo potrebo po zemljiščih, jo vnesemo v prostorske dokumente, postopno pridobimo zemljišča, da bi z njimi lahko kandidirali na bodoče EU in druge razpise, ko bo za to priložnost (in pričakovali smo jih kar nekaj). G. Noč, takrat še predsednik ČZZG, me je vzvišeno zavrnil, da če bi on tako delal, kot mislim jaz, ne bi nikamor prišel.

Občina je leta 2014 po »široki javni razpravi in posvetovanju s ključnimi deležniki (med njimi z g. Nočem – ČZS, NLZ)« drugič novelirala svoj razvojni program do leta 2020 z naborom konkretnih razvojnih projektov in investicij. V noveliranem razvojnem programu ni nobenega čebeljega parka, še več, niti enega strateškega projekta na temo čebelarstva. O lokaciji prve čebelarske bratovščine na Rodinah in plemenilni postaji Antona Janše na Zelenici niti besede. Niti g. Noč, niti g. župan, niti Zavod za turizem 3 leta pred razglasitvijo niso imeli nikakršne ideje, kako bi za turistični razvoj občine do leta 2020 lahko izkoristili primerjalno prednost rojstnega kraja Antona Janše in drugih velikih mož.

20 let od ustanovitve občine je v temelju zaznamovalo tesno sodelovanje članov vrha neodvisne liste za Žirovnico, Pogačar, Noč, Dolar, Jekovec. Noča je v prvem mandatu NLZ postavila v vse odbore in komisije, v katerih se je odločalo o denarju. V občini in na ZTK se do danes ni zgodilo nič (glede investicij, programov, predvsem pa kadrov, subvencij, financiranja prireditev in društev) proti volji g. Noča in vse, kar si je g. Noč zamislil. In to takoj, brez vprašanj, utemeljitev in preverjanja smiselnosti in zakonitosti in seveda brez vednosti javnosti. To je postala učinkovita praksa tudi pri vseh projektih v interesu konjenikov, dvornih svetovalcev, nepremičninarjev, predstavnikov NLZ in župana osebno. Vsem tem projektom so bili lastni vznesene prazne besede, prikrivanje podatkov, zavajajoči, za lase privlečeni in prikrojeni argumenti, izločanje javnosti, špekulativne vrednosti, zmanipulirane javne obravnave, odsotnost utemeljitve investicij z ustrezno, zakonsko predpisano investicijsko dokumentacijo, prisotnost dvornih svetovalcev in kilavi rezultati. Naj navedem nekaj najbolj zgovornih čebelarskih skupnih akcij:



Plemenilna postaja rodovniške matice Antona Janše na Zelenici je bila z odlokom zaščitena pred vplivom nerodovniških matic. Rodovniške matice je na njej 40 let vzgajal ugledni čebelar in vzrejevalec Ciril Jalen. Na Nočevo pobudo in pod njegovim vodstvom je ČZZG, z izključno javnimi sredstvi in delom čebelarskih zanesenjakov izvedla obnovo objekta plemenilne postaje. V samem objektu je bil urejen tudi laboratorij s sodobno opremo in nekaj prenočitvenih zmogljivosti. Obnova je bila bogato medijsko podprta, g. Noč naj bi s tem projektom dal izjemen prispevek za ohranitev genskega potenciala kranjske čebele, za razvoj čebelarskega turizma in čebelarstva nasploh.

G. Noč, svetniki neodvisne liste, župan Pogačar in nekateri drugi člani NLZ so za 40 letno delo in za izjemne zasluge za ohranitev kranjske čebele predlagali, da se g. Cirilu Jalnu podeli naziv častni občan, ki mu je bil tudi zasluženo podeljen.

G. Noč je za zasluge za ohranitev kranjske čebele prejel naziv viteza kranjske čebele.

G. Noč je bil istočasno lastnik gospodarske plemenilne postaje, ki je onemogočila delo obnovljene postaje, in to preko nezakonito delujočega društva Kranjska čebela, ustanovljenega na Nočevem naslovu, s predsednikom, g. Nočem na čelu. Pri trženju je skupaj z ZTK degradiralo rodovniško matico na raven gospodarske in z nelojalno konkurenco onemogočilo delo vzrejevalca, tako da je postaja začasno prenehala delovati .

Ko je bil župan opozorjen, , da g. Noč krši občinski odlok in da je čebelo zlorabil za svojo promocijo in neupravičeno javno financiranje, ni predlagal sankcij proti g. Noču ali odvzem častnega naziva (kar bi se zgodilo v tujini), ampak je občinskemu svetu predlagal razveljavitev odloka o zaščiti plemenilne postaje rodovne matice Antona Janše. Obrazložitev: že pred obnovo postaja ni izpolnjevala pogojev za vpis v rodovno knjigo. Občina je s tem uničila 40-letno delo Cirila Jalna, izgubila je eno pomembnih čebelarskih atrakcij in primerjalnih prednosti. Priznala je, da je g. Noč občinsko priznanje prejel za zavajanje in neupravičeno uporabo davkoplačevalskih sredstev.

O zasedenosti prenočitvenih kapacitet na plemenilni postaji, to je o upravičenosti izgradnje z javnimi sredstvi in vplačani turistični taksi ni bilo nikoli nobene informacije.

Cirila Jalna pa očitno niso predlagali za občinsko priznanje zaradi spoštovanja do njegovega dela ampak so njegov ugled zlorabili za lastno promocijo. Izigrani so bili vsi, ki so z zanosom sodelovali pri tem projektu.



Mene obrazložitev razveljavitve odloka ni prepričala. Prepričana sem, da bi postaja še danes lahko delovala kot rodovna, če društvo g. Noča ne bi onemogočilo njenega dela. Plemenilna postaja Ponikve se namreč ponaša z enakimi pogoji, kot jih ima PP Antona Janše. Razlog, da postaja nima vzrejevalca vzdrži toliko kot trditev, da je hiši treba vzeti uporabno dovoljenje, ker v njej trenutno nihče ne biva. Če med žirovniškimi in sosednjimi čebelarji ni usposobljenega vzrejevalca, pa to samo dokazuje, da je bila vsa državna pomoč čebelarstvu zadnjih let vržena proč.

V svoji knjigi RČ g. Noč za rodovno plemenilno postajo, obnovljeno pod njegovim vodstvom z davkoplačevalskim denarjem, ni izrazil nobenega upanja, izrazil pa je upanje, da bo njegova gospodarska postaja (ki je vmes prav tako nehala delovati) nekoč spet delovala. Merila in pogoje za delovanje plemenilnih postaj določa rejski program, ki ga je l. 2010 izdelal neodvisni KIS z nosilcem Petrom Kozmusom. Danes je rejska organizacija za kranjsko čebelo podrejena predsedniku ČZS, g. Noču, vodi pa jo njegov podrejeni, znanstvenik dr. Peter Kozmus. G. Kozmus je tudi odgovorni urednik knjige Brez čebel ne bo življenja, ki je ni izdala ČZS ampak podjetje Beebooks, založništvo in promocija, d.o.o., registrirano na Nočevem domačem naslovu, vodja projekta g. Noč. V skladu z Nočevim programom je g. Kozmus postal podpredsednik Apimondie, leta 2019 pa ga bo podprl pri kandidaturi za predsednika. V svoji knjigi RČ, stran137, je g. Noč o Apimondii, uradni predlagateljici svetovnega dneva čebel, zapisal: O Apimondii imam negativno mnenje….je bolj znanstvena….vse poteka zelo počasi…..v njeno vodstvo bi se sam z veseljem vključil, a ne znam dovolj dobro tujih jezikov….če ne bi bila nizka članarina, 300 EUR, bi predlagal, da se izključimo. Članek g. Kozmusa v knjigi BČ vliva upanje, da bo Apimondia kmalu postala manj znanstvena.

G. Noč se je zaradi izjemnih zaslug povzpel na funkcionarski položaj na ČZS, obstoj ČZZG po tem ni bil več potreben in je bila ukinjena, župan pa je še naprej namenjal dotacijo za ČZZG.

G. Noč se deklarira kot zagrizen varuh javnih, davkoplačevalskih, sredstev. Društvo Kranjska čebela je bilo ustanovljeno na Nočevem domačem naslovu za izvajanje gospodarske dejavnosti ustanoviteljev (kar po zakonu ni dovoljeno), nezakonito izvajalo gospodarske dejavnosti na Nočevi plemenilni postaji (kar po občinskem odloku ni bilo dovoljeno), prodajalo je Nočeve čebelje matice in Nočev med, z edino razliko, društvo ni bilo davčni zavezanec. In tako verjetno še danes varuje davkoplačevalska sredstva, ki jih običajno varujejo državni organi.

Nočevo društvo Kranjska čebela je za svoje »družbeno pomembno delovanje« prejelo celo proračunsko dotacijo, v skladu z merili, ki so jih pripravile Nočeve komisije. V istem času so iste komisije Rdečemu križu odvzele proračunski denar in ogrozile delo te humanitarne organizacije. Noč pa je prejel visoko priznanje Državnega sveta za zasluge na humanitarnem področju.

V času volilne kampanje za izvolitev predsednika ČZS je del izkupička od svoje knjige namenil za letovanje otrok. V knjigi je odkrito spregovoril o tem, kako je naplahtal državnega sekretarja, da čebelarjeva družina na leto sama poje do 700 kg medu, (zato je 80 % čebelarjev oproščenih kakršnegakoli davka in ni jim treba izstaviti nobenega računa), da se požvižga na ekološko čebelarjenje, na stroko in velik del resolucije za kranjsko čebelo. G. minister in g. župan sta izrazila veliko občudovanje nad njegovim delom in izrazila upanje, da bo napisal še več takih knjig.

Župan se srčno bori proti črnim gradnjam. Pod vodstvom njegovega kolega g. Noča je bil z javnimi sredstvi obnovljen Janšev čebelnjak na Breznici, nad čebelnjakom je (po Nočevih besedah brez enega samega EURa čebelarjev) zrasla na črno zgrajena brunarica ČD, župan pa še vedno nezakonito plačuje obratovalne stroške te črne gradnje, za kar je bil od predsednika deležen iskrene javne zahvale v občinskem časopisu.

V Sloveniji je bilo zaradi izjemnega pomena za razvoj čebelarstva in turizma z javnimi sredstvi zgrajenih vrsta čebelarskih objektov za potrebe druženja, izobraževanja, promocije ipd., tudi vseslovenski center v Lescah (občina Žirovnica ga je sofinancirala in je solastnica). Danes g. Noč kritizira slabo izkoriščenost teh objektov, predvsem centra na Lukovici, žirovniška politika pa našteva številne slabosti okoliških muzejev centra v Lescah, ki jih bo odpravila z 200 m2 velikim objektom.

Občina je pod vodstvom takratnega predsednika sveta ZTK, g. Noča, za direktorja zavoda imenovala svojega človeka, ki je najslabše (če sploh) izpolnjeval razpisane pogoje. ZTK je pod njegovim vodstvom promoviral samo Nočevo gospodarsko in ne rodovne postaje, rodovno je celo degradiral na raven gospodarske, namesto čebelarjev se je šel čebelarski turizem. Izvajal je izobraževanja za čebelarje ( a le do konca obdobja opazovanja Nočevega EU projekta) in tega niso poimenovali seminarski ampak »čebelarski turizem«. (po tej logiki ima občina neslutene možnosti celo za razvoj pomorskega in vesoljskega turizma, če bi organizirali seminarje za pomorščake ali vesoljce.) Rezultatov dela seveda ni bilo in g. Noč je bil prvi in najbolj glasen kritik dela direktorja ZTK. Župan je poskrbel, da ni bil več imenovan, a je zaradi svoje pripadnosti NLZ obdržal službo in zavod je povečal število zaposlenih. Na naslednjem razpisu je bila imenovana kandidatka z izjemno inovativnim in ambicioznim programom, kot ga je predstavila predsednica komisije za imenovanja. Župan tega programa ni predložil svetnikom (ti naj bi ocenjevali skladnost programa z uradno občinsko politiko in odloki), ker bi ti lahko izvedeli, da ne bo opravljala nalog, ki bi jih po občinskem odloku morala, pač pa bo za te naloge skupaj z občino, društvom Kranjska čebela, Neodvisno listo za Žirovnico in še nekaterimi ustanovila novo društvo, ki bo opravljalo te naloge. Obljubila pa je izvajanje turistične dejavnosti, za katere zavod ni bil registriran in ni imel pogojev za njihovo izvajanje. Župan je tak program navdušeno zagovarjal. Res je zavod začel (nezakonito) izvajati agencijske posle za izbrane ponudnike, za prireditve najemal muzikante, ki so brezplačno igrali na predvolilni zabavi pri Noču, brez čebelarjev se je ukvarjal s čebelarskim turizmom ….Turiste je zavod mimo starih, legalno delujočih gostiln vozil na konjeniški poligon, kjer so jim postregli s hrano iz šolske menze in s pivom izpod pulta, če so imeli dober dan pa so jim celo odklenili stranišče. No, tudi ta direktorica ni dosegla ustreznih rezultatov. Med prvimi in najglasnejšimi kritiki je bil ponovno g. Noč in župan je ob prvi priložnosti poskrbel za zamenjavo. In danes je g. Noč razočaran nad delom zavoda !

Sodelovanje občine Žirovnica z Nočem kot predsednikom ČZS je bilo naravnost odlično. Organiziral je razpise, na katerih je naj čebelarska občina postala Žirovnica za sprejem pretežno Nočevih pobud, naj podjetje je postalo podjetje nosilca županove liste za izdajo knjižice, katere naklado je pretežno odkupila ČZS in občina, naj čebelarska pot je postala pot, ki je sploh ni bilo in v publikaciji ČZS o čebelarskih poteh sploh ni bila omenjena…..

Glasne kritike občinske politike g. Noča zato niso presenečenje. So pa znak, da rezultati neodvisnih podvigov niso spodbudni in postajajo vidni in se skuša od njih distancirati, po drugi strani pa oba, g. Pogačar in g. Noč, ocenjujeta, da za svoje načrte ne potrebujeta več nujno eden drugega. Strinjam se z njim, da bi bile spremembe že dolgo potrebne, le da g. Noč ni sprememba ampak kontinuiteta.



Naj nadaljujem s čebeljim parkom.

Projekt je župan predstavljal evforično navdušeno, kot že sprejeto in neizogibno dejstvo. Izvedeli pa smo samo, da bo odprt ob razglasitvi dneva čebel, lociran na 100 m2 zemljišča na Breznici, imel naj bi park medovitih rastlin, čebelnjak, in poslovni prostor z 200 m2 površine ( manjšo trgovino, pokriti prostor za obiskovalce, okuševalnico medu) in bo vreden 250 tisoč eurov. 80 % bo prispevala država oz. EU, občina bo prispevala samo 50 tisočakov. Tak projekt (stavba, zemljišče, rastline) ima uveljavljeno tržno vrednost in ga povprečno sposobni načrtovalci lahko ocenijo najmanj 90% natančno. In vrednost je bila takrat ocenjena dokaj realno. Projekt je tako rekoč padel z neba, podobno kot nov gasilski dom in družabni prostori pod pokopališče na Breznici, z najboljšimi nameni gasilcem in za turizem narediti nekaj dobrega.



Sredi decembra 2016 je javnost izvedela, da je bil projekt na OS potrjen po naslednji argumentaciji: »Izkazalo se je, da je potrebno nekaj več narediti na področju turizma, ko je prišla ideja, da se uredi čebelarski turizem in vzpostavi čebelarski muzej. Posledično se je šlo v realizacijo, da se uredi čebelarski park. S pomočjo prijave na razpis za sofinanciranje, bi več pozornosti namenili projektoma s področja turizma. Sam Janšev čebelnjak je premalo, zato se bo pridobilo projektantske zasnove, kaj vse bi lahko vnesli v čebelarski park, da bi služil tudi kot turistični prostor, kjer bi se ljudje ustavili v manjšem lokalu in pri preizkušanju čebeljih izdelkov. Park bi dali v upravljanje nekomu, ki bi videl v tem poslovno priložnost.« Res »argumentirana« obrazložitev. Vaaaaauuuuuuu! Prišla je ideja za nekaj in se je kar šlo v realizacijo nečesa drugega. Župan je pošteno priznal, da ne ve česa, projektant bo povedal, kaj občina potrebuje. Ampak, ker nas stane samo 50 tisočakov (evropski davkoplačevalci bodo prispevali 200 EUR), lahko potrdimo, so verjetno razmišljali svetniki. Eden od opozicijskih svetnikov je kasneje zapisal, da so projekt podprli, ker pričakujejo, da bo ravno ta slepa kura našla pregovorno zrno (ne dobesedno, dejal je, da zato, ker od župana pri realizaciji pričakujejo odličnost).

Ena od občinskih svetnic je pred odločanjem o proračunu zahtevala z zakonom predpisan DIIP, to je dokument utemeljitve s predpisano vsebino (4. člen pravilnika določa, da je DIIP obvezen tudi za projekte pod 300.000 EUR, pri investicijah, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice (na primer visoki stroški vzdrževanja)), kadar se (so)financirajo s proračunskimi sredstvi. Tak dokument je predpisan celo pri vrednosti pod 100.000 EUR, a se lahko poenostavi, mora pa vsebovati vse ključne prvine, potrebne za odločanje.

Župan in občinska uprava sta jo odpravila žaljivo in z lažjo, da ta dokument ni potreben. Tako kot vedno v podobnih primerih.

Za ta projekt so bili konec leta 2016 znani prav vsi parametri, ki jih občina potrebuje za izdelavo takega dokumenta. S spoštovanjem zakonodaje se izognemo nepotrebnim stroškom nadaljnjega postopka, projektiranja pa tudi korupciji pri izvajanju projektov. Ko se srečata denar in politika, se namreč ne moremo zanašati na odgovornost pripravljavcev ali na zdravo kmečko pamet. Pri tem projektu sta pri investitorju zatajila oba.

Da župan dokumenta identifikacije ni izdelal v zahtevanem roku, je več razlogov.

Najpomembnejši je ta, da takega projekta preprosto s strokovnimi in zakonitimi argumenti ne more utemeljiti (razen parka projekt ne vsebuje nobene infrastrukture, ki jo proračun edino lahko financira). Občina lahko pridobiva premoženje izključno za izvajanje svojih pristojnosti, to pa nista čebelarstvo in turizem, ampak njuno spodbujanje po pravilih za državne pomoči, glede kmetijstva (tudi čebelarstva) v zelo omejenem obsegu. Če se čebelarstvo in turizem izvajata s pomočjo proračunskega denarja (kar je primer tega projekta), je to nelojalna konkurenca in zaviranje razvoja obeh.

Drug pomemben razlog pa je ta, da takega dokumenta župan ni izdelal nikoli, ko so bili v igri interesi predstavnikov županove liste. In interes te liste je bil, da projekt za nobeno ceno ne sme pasti, ker bi občina spet ostala praznih rok za zgodovinski dogodek in bi bila tarča še večjih napadov g. Noča, kar bi slabo vplivalo na ugled neodvisne politike in možnost lastne promocije na račun pridne in krotke čebele.

Tretji razlog je v tem, da projektov županu doslej ni bilo treba utemeljevati, ker je imel zadostno večino v OS, da sprejme vse, kar hoče. In kjer ni tožnika, tudi sodnika ni. Izmikanje informacijam je samo dokaz, da je župan dobro vedel, da je s projektom nekaj hudo narobe. A se je nadaljeval s 25 % večjim, manj zahtevnim objektom, enako vsebino in 20-krat večjo vrednostjo.



 

vrednost projekta

sofinanciranje države

obveznost občine

 

 

 

 

november 2016

250.000

200.000

50.000

maj 2017

700.000

221.000

479.000

december 2017

971.325

243.871

727.454

september 2018

973.730

0

973.730



Zavod za turizem pa je za izvajanje apiturizma že zaposlil eno osebo. Projekt je trenutno zamrznjen, brez obrazložitve je prestavljen v obdobje po letu 2022, o njem se ne govori več, kar potrjuje mojo trditev, da je bil njegov edini namen utišati kritike g. Noča do svetovnega dneva čebel.

Utišanje g. Noča je občino do danes stalo 180.522 EUR, od tega 140.000 za relativno ugodno kupljena zemljišča, ki bodo ostala. Za svetovanje in projekte pa je občina zapravila 40.000 EUR. In »nikome ništa« bi rekli po domače.



Svetovalna družba K&Z podatke za občinske projekte v Žirovnici črpa po besedah župana »na podlagi izkustvenih podatkov«. Za primerjavo naj omenim, da je ista družba na podlagi »izkustvenih podatkov« ocenila vrednost objekta pod pokopališčem na Breznici, v katerem naj bi bila knjižnica, kulturna dvorana, prostori za društva in manjši lokal, na dobrih 800 tisočakov.

Tako DIIP (izdelan maja 2017) kot investicijski program (IP), ki ju je izdelala družba K&Z, sta politična konstrukta. IP že na prvi strani lažno ugotavlja, da je izdelan v skladu z uredbo o pripravi investicijske dokumentacije. Ni bil. Občina je že marca 2017 čakala na izdajo gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je bilo zemljišče odkupljeno pred samo utemeljitvijo projekta. Izdelovalec je izdelal IP za dve varianti, z in brez investicije, kot da gre za z zakonom predpisano kanalizacijo in ugotavlja, da občina brez čebeljega parka ne pride v poštev. Varianta brez investicije dobi negativne točke celo za vplive na okolje (danes je na območju projekta cvetoč travnik) in demokratičnost intervencije. Varianta z investicijo dobi po obeh kriterijih točke za zelo pomemben in pomemben pozitivni učinek. Demokratičnost postopka se po mojem mnenju začne pri strokovno pripravljeni utemeljitvi projekta, s katero župan prepriča občinski svet, da projekt vključi v proračun in naroči projekte in nadaljnjo dokumentacijo. Svetovalna družba je projekt utemeljila med drugim s tem, da bo imel »možnost aktiviranja zemljišča v lasti občine za razvoj (ki ga je malo prej kupila za ta projekt in, da bo imel možnost fazne gradnje (kljub veliki hvali in nujnosti do leta 2020 ni planirane nobene faze.

Skratka, utemeljitev je dokaz, da je za denar mogoče kupiti vse in skoraj vsakogar.

Predvsem pa ekonomski del IP temelji na napačnih predpostavkah, ker predpostavlja, da bodo domačini in mimoidoči praviloma tam kupovali med in medene izdelke.

 

G. Noč v svoji knjigi priznava, da je z lažjo dosegel popolno davčno oprostitev na delo in dejavnost za čebelarje z do 40 panji (pridelajo 80 % medu v RS) s pravico prodajati na domu brez kakršnegakoli računa, evidence, torej v celoti brez davka na dejavnost in promet. S tem je g. Noč še okrepil nelojalno konkurenco znotraj čebelarstva in trgovine s čebeljimi pridelki.

Poslovanje v čebeljem parku pa mora obvezno poslovati z davčno blagajno, plačilom DDV, plačilo davkov od plač tam zaposlenih ter priznavanjem trgovske marže dobaviteljem medenih izdelkov in spominkov. To pa pomeni, da bodo stroški prodaje v parku vsaj 100 % višji kot pri domačih čebelarjih, kar bo bistveno vplivalo na povečanje cen. Zato domačini in mimoidoči čebeljih pridelkov ne bodo kupovali v parku, ampak še naprej pri čebelarjih.

Iz istega razloga se v tem objektu prav gotovo ne bo prodajal lokalno pridelan med in čebelji pridelki ampak v najboljšem primeru iz drugih predelov Slovenije. To pomeni dodatno konkurenco domačim, registriranim, čebelarjem. Če pa se bodo stroški v parku pokrivali iz proračuna (kar predvideva IP), to pomeni dodatno nelojalno konkurenco registriranim čebelarjem v občini, ki morajo za plače, socialno varnost in stroške zaslužiti sami in naj bi plačevali tudi davke. Čebelarski turizem je dejavnost čebelarjev in ena od priložnosti za dopolnitev njihove ponudbe, zapolnitev kapacitet v mrtvih mesecih. Je dejavnost, pri kateri obiskovalec predvsem »kupi« čebelarjevo dušo (tako pravi čebelar Ambrožič v knjigi BČ). V Žirovnici ima tako ponudbo, vključno s čebeljim parkom, g. Noč, ob primernih spodbudah pa bi jih bilo lahko še več. Izvajanje konkurence za proračunski denar, pri čemer čebelarstvo predstavljajo in promovirajo nečebelarji (informatorji, gostinci, vodiči), je nelojalna konkurenca, v nasprotju s politiko EU, zaradi slabšega poznavanja čebelarstva od čebelarjev pa je to ponaredek čebelarskega turizma, ki dolgoročno škoduje tako čebelarjem kot turizmu.



IP projekt opravičuje s stranskimi učinki. Obiskovalci parka bodo obiskovali tudi ostale trgovine, gostinske lokale in znamenitosti v občini in te učinke ocenjuje tako visoko, da opraviči proračunsko dotacijo.

Opredeljene so naslednje ekonomske koristi, ki naj bi opravičile proračunsko dotacijo :

20% obiskovalcev potroši bruto 7 EUR v ostalih lokalih v občini

20% obiskovalcev potroši bruto 7 EUR v lokalnih trgovinah v bližini (lokalna trgovina v bližini bo z županovo umestitvijo krožišča pred mrliške vežice in potekom ceste v še težji situaciji, ker bo izgubila potreben zunanji prostor, kar je dodatno tveganje za njen obstanek)

 

Z enakim argumentom bi občina lahko sofinancirala dejavnost kakega avtomehanika, zobozdravnika, frizerke ali šivilje, saj je tudi obisk pri njih mogoče izkoristiti za obisk kakega lokala ali trgovine.

 

Prodaja lokalnih produktov iz trgovine: predpostavlja se, da je 50% proizvodov, ki se prodajajo v trgovini lokalnih, kar pomeni dodatni prihodek lokalnim pridelovalcem (upoštevan je neto prihodek). Kot rečeno, v trgovini zaradi nelojalne konkurence zanesljivo ne bo veliko lokalnih čebeljih pridelkov, kar naj bi bila osnovna ponudba trgovine.

 

Ocenjeno je 50.000 EUR letnega prihodka od 5 novonastalih proizvodov in storitev. Celoletna prodaja v trgovini je ocenjena na ca 40.000 EUR. Od kje torej 50.000 EUR?.

 

O dodani vrednosti v času priprave projekta bi lahko odprli akademsko razpravo. Vsekakor je to dodana vrednost na mikronivoju izvajalca storitve. Na makronivoju pa so storitev plačali žirovniški davkoplačevalci v proračun z namenom, da bo transparentno, strokovno, gospodarno in pošteno porabljena za potrebe razvoja turizma in čebelarstva. Ob skrivanju podatkov, zavajanju, 20-kratnem povečanju vrednosti težko verjamemo, da gre za to. Če pa je storitev sama sebi namen, kakršna je bila naknadna izdelava DIIP in konstrukt z imenom IP, gre za zapravljeno težko pridobljeno dodano vrednost, izgubljeno in ne dodano vrednost.

 

Zato sprašujem g. župana:

  1. Zakaj ste po vašem mnenju tako nujen projekt, kot je čebelji park, predviden za gradnjo v letu 2018 in 2019, premaknili v obdobje po letu 2020?

  2. Zakaj ste iz virov črtali sredstva države oz. EU, če gre za tako splošno sprejemljiv projekt spodbujanja čebelarstva in turizma z visokimi družbenimi koristmi?

  3. Kako lahko razložite, zakaj se je vsebinsko enak projekt v dobrem letu vrednostno povečal za 20-krat.

  4. Zakaj ga ne boste zgradili po fazah, kot predvideva IP?

  5. Ali boste tudi g. Noču (in drugim, ki bi zasadili medonosne rastline na vrtu in ustvarjali izgubo v svojem gospodarstvu) namenili po nekaj tisočakov letno, za širše družbene koristi? Gre namreč za vsebinsko isto zadevo.

  6. Ali ne bi z argumentacijo širših koristi občina sofinancirala tudi dejavnosti kakega avtomehanika, zobozdravnika, šivilje ali frizerke?

  7. Če parka ne boste zgradili, me zanima, ali boste člani neodvisne liste za Žirovnico povrnili proračunu (davkoplačevalcem) stroške za njegovo projektiranje in investicijski program, ki so posledica nezakonitega postopka vodenja projekta?



Sprašujem go. Dornigovo, ravnateljico Gimnazije Jesenice in svetnico NLZ:

  1. Ali Gimnazija Jesenice prosi državo za denar in ga prejema brez utemeljitve z zakonsko predpisano investicijsko dokumentacijo?

  2. Ali si Gimnazija lahko privošči, da v enem letu 20-kratno poveča vrednost projekta npr. v izgradnjo šolske učilnice?

  3. Za javnost ste izjavili, da je šola več kot samo izobraževanje. Se strinjam. Ali ste prepričani, da podpora Noč-Pogačar projektom dokazuje vašo zadostno kredibilnost in integriteto, da ste kot ravnateljica zgled in moralna avtoriteta pri vzgoji naše mladine?

 

Sprašujem tudi g. Noča:

  1. Kaj bi po vašem mnenju morala storiti občina, da ne bi bili pred svetovnim dnevom čebel razočarani nad njo?

  2. Česa po vašem mnenju ne opravlja Zavod za turizem Žirovnica, da ste z njim nezadovoljni.

  3. Ali ste si kot čebelar lahko privoščili 40.000 EUR za projekte za vaš čebelji raj s čebeljim parkom ali vsaj sorazmerno velikosti? Ali ste denar za vaš park dobili iz proračuna?

  4. Ali ste si kot čebelar lahko privoščili ureditev vašega raja za 3.800 EUR na 1 m2 neto tlorisne površine? Če ste si, ali ste mogoče za to dobili od države ali občine proračunski denar?

 

Menim, da je čebelarstvo gospodarska dejavnost, ki jo tako kot ostalo kmetijstvo spodbuja država, občina pa ima za to zelo omejene možnosti. Menim, da je občina doslej storila vse, kar je za čebelarstvo lahko (spodbuja v skladu z zakonom in preko ZTK) in še več (nezakonito, mimo predpisanih meril financira kar nekaj zadev in ob vaših črnih gradnjah, slamnatih organizacijah in populističnih projektih sodeluje ali vsaj miži na obe očesi).

Menim, da je slovensko čebelarstvo obvladuje notranja legalna nelojalna konkurenca starih čebelarjev, ki je kljub 2 mio javne pomoči letno, ostalo na stopnji (za)ostalega kmetijstva pred dvajsetimi leti. Še pred dvajsetimi leti je bilo tudi ostalo kmetijstvo izrazito nedonosna dejavnost, imeli smo ogromno število majhnih kmetij z malo zemlje, s par živalmi, ki so jih klali doma in z ostarelimi lastniki, ki so bili neizobraženi (po principu »za doma je dober«), ki so tarnali, da se pri nas, za razliko od Avstrije, nič ne splača rediti in saditi, mladi pa da so za delo na kmetiji nezainteresirani. Nihče ni govoril, da smo kmetijsko razvita država, ker imamo veliko število starih kmečkih grč, ki ljubijo svoj košček zemlje in sede na štoru občudujejo svojo kravico, kako muli travo in skrbi za videz slovenske krajine.

Svetinja in predmet zaščite slovenskega čebelarstva žal nista več kranjska čebela in razvoj čebelarstva, pač pa stari čebelar (povprečna starost 58 let), ki je glavni razlog za zaostajanje v tehnologiji, stroki, je grožnja genskemu potencialu kranjske sivke in zavora za razvoj čebelarskega turizma. Čebelarski vrh in njemu podrejena stroka se namesto z resnimi vprašanji ukvarja s proslavami in zaslužnimi nagradami, ima v svojem programu nekaj neambiciozno zastavljenih ciljev in niti enega resnega, trajnostnega ukrepa za njegovo dosego.

Čebelarska politika je bila uspešna predvsem pri črpanju proračunskih sredstev, postavljanju spomenikov, povečanju cene medu in povečanju števila malih čebelarjev, spet predvsem starih, upokojenih županov in direktorjev. Takšna politika pa je predmet hvale tudi velikih trgovcev z medom, saj jim zagotavlja, da slovenskega medu še naprej ne bo veliko in bodo z visokimi dobički prodajali uvoženega.

Vi, g. Noč, ste eden največjih zagovornikov obstoječega stanja, stihije, netransparentnosti in sive ekonomije v čebelarstvu. In, če vam pri čebeljem parku kaj ni všeč, pripišite to dolgoletnemu »vzornemu sodelovanju z g. Pogačarjem« .

Mene žalostijo priložnosti, ki jih je čebelarstvo v zadnjih letih izgubilo. Prav nič pa me ne skrbi za kranjsko čebelo. V svoji zgodovini je preživela že veliko naravnih nesreč in me ne skrbi, da ne bi preživela še kakega vašega ali Pogačarjevega mandata na svojih funkcijah.

 

17. oktobra 2018

Bernarda Resman