Zgradimo sežigalnico odpadkov in varujmo zdravje in naš življenjski prostor!

Avtor: 
Anton Koselj

V časopisu Delo je gospod Borut Tavčar 9. marca 2019 objavil dva članka na temo odpadkov: »Odpadki so pri nas velika neznanka« in »Z odpadki ne znamo«. V njiju je nazorno pokazal, da je v delo z odpadki vključenih več udeležencev in, da gre pri poslu z odpadki za veliko denarja. Grafično je prikazal, da smo v Sloveniji leta 2017 proizvedli 6,2 milijona ton odpadkov. Od tega je bilo 16% ali en milijon ton komunalnih odpadkov (KO). Ta delež se do danes ni bistveno spremenil.

Pred nekaj leti je v nemški reviji der Spiegel pisalo, da so takrat v Nemčiji letno proizvedli toliko odpadkov, kakor je velika gora Kilimandžaro v Afriki. Iskali so rešitev in jo našli v sežiganju. Leta 2013 je bila v znani ameriški reviji POWER opisana rešitve odpadkov na otoku Oahu v verigi hawajskih otokov v Tihem oceanu. Na otoku živi okrog en milijon ljudi. Ker je otok s svojimi naravnimi lepotami zelo zanimiv, ga letno obišče okrog 6 milijonov turistov. Pri tako visokem obisku turistov je nastalo mnogo odpadkov, ki so kvarili zgled okolice. Da bi lahko vzdrževali čistočo otoka, so se odločili za izgradnjo sežigalnice s kapaciteto 3000 t/dan ali 1000 000 t/leto. Površina, ki jo zahteva celotna sežigalnica znaša 11 hektarov. Vrednost investicije je znašala 300 milijonov ameriških dolarjev. S sodobno sežigalnico so dosegli, da se je zmanjšal potreben uvoz goriva za proizvodnjo električne energije, potreben volumen za odlaganje odpadkov se je zmanjšal na okoli 10%, kovinske dele uporabljajo kot surovino za nadaljnjo industrijsko predelavo in dosegli so učinkovito pretvarjanje odpadkov v energijo ter zagotovili, da je otok vedno čist in za prebivalce in turiste prijazen.

V Slovenji imamo preko 30 legalnih odlagališč KO. Poleg njih pa imamo še nešteto divjih odlagališč komunalnih in drugih odpadkov. Večina teh odlagališč pa predstavlja neprijeten zunanji zgled in zdravju nevarna žarišča. Odlagališča so grajena tako, da imajo na dnu položene nepropustne prevleke, ki zadržujejo odtok padavin in izcedkov iz odpadkov v zemljo in vodotoke. Zob časa in različne agresivne kemikalije med odpadki pa bodo postopoma ali pa so že poškodovale talne prevleke in omogočile odtok izcedkov iz odpadkov. Med odloženimi KO pa so tudi strupene in zdravju škodljive snovi v različnih pojavnih oblikah. Padavine jih postopoma raztapljajo in odnašajo v podtalnice in vodotoke. Od tod pa je le še majhen korak, da se kontaminirana voda pojavlja v naših domovih in bolnicah. In ljudje bomo zbolevali in se spraševali zakaj? Odgovor nam bo dal negativen rezultat analize vode, ki jo dnevno uživamo. Pitna voda, ki je uradno deklarirana kot neoporečna, je nosilec strupenih snovi. In ne samo to, da je voda danes oporečna. Neprekinjeno izpiranje odlagališč KO s kontaminiranimi snovmi in odtokom v potoke in reke bo z usedlinami zastrupil tudi podtalni prostor napolnjen z vodo ob teh vodotokih. Popolnoma teh ne bo možno nikoli več odstraniti. Danes potoki in podtalnica še niso zaskrbljujoče zastrupljeni. Ko bodo talne zaščitne podloge popustile se bomo srečali z danes nepredvidljivimi zdravstvenimi težavami. Zato je treba pristopiti k reševanju nadaljnjega onesnaževanja okolja in zastrupljanju vode danes.

Po svetu, kjer so se srečali s podobnimi problemi s KO, kakor jih ima Slovenija danes, so se odločili za sežigalnice. S tem so uspešno rešili varstvo okolja in prostorske stiske za odlaganje odpadkov. Tako bi morali storiti tudi v Sloveniji.

Geografsko je Slovenija tako majhna, da bi za celo državo zadoščala ena sama sežigalnica odpadkov. Lokacijo sežigalnice bi lahko določili kjerkoli. Prometne povezave dopuščajo dovoz odpadkov na katerokoli lokacijo. Glede na to, da površina odlagališča odpadkov na ljubljanskem Barju znaša 42 ha, se zdi, da bi bila to najbolj primerna lokacija za slovensko sežigalnico odpadkov. Z izgradnjo sežigalnice na tej lokaciji bo okolica postala mnogo bolj čista, kakor je sedaj ob odprti deponiji, iz katere se širi smrad in na kateri domujejo razni za zdravje škodljivi insekti. Strupeni izcedki iz tega odlagališča pa že sedaj onesnažujejo reke in potoke dol vodno od Ljubljane. Voda, ki jo uživa Ljubljana pa je ali bo zastrupljena s strupenimi izcedki, ki pritekajo iz odlagališča odpadkov na Mali Možaklji in drugih odlagališč, ki so posejana po Gorenjski.

Strinjam se z gospodom Tavčarjem, da imamo v Sloveniji vprašanje pravilnega shranjevanja in odstranjevanja odpadkov neurejeno. Možne negativne posledice, ki lahko sledijo tej neurejenosti, kličejo, da v to urejanje mora poseči država Slovenija. Država lahko to izvrši z ustrezno zakonodajo in ustanovitvijo javnega podjetja »Sežigalnica odpadkov«-SO

Za vodenje Sežigalnice v izgradnji (SI) naj država imenuje delovno skupino (DS) strokovnjakov strojne, gradbene in elektrotehnične stroke, okoljevarstvenega strokovnjaka, ekonomista in pravnika. Ta naj najprej izvede analizo celotnega stanja z odpadki od njihovega nastanka, odstranjevanja iz mesta nastanka, razpršenosti odlaganja in oceno količine odpadkov. Nato naj obišče, si ogleda in seznani z obratovanjem in uspešnostjo nekaj uspešnih sežigalnic v obratovanju v inozemstvu. Na osnovi tako zbranih podatkov DS določi mikrolokacijo sežigalnice, njeno kapaciteto, prostor za deponijo pepela in izvede razpis za dobavo, montažo in postavitev sežigalnice v obratovanje. Pri določanju kapacitete sežigalnice je treba upoštevati tekoče količine nastajanja odpadkov in predvideti postopni sežig tudi tistih, ki so deponirani v odlagališčih po Sloveniji. Po prispelih ponudbah bi DS predlagala tistega ponudnika za dobavitelja, ki zagotavlja najbolj kvalitetno in zanesljivo obratovanje sežigalnice ob najbolj ugodnih komercialnih pogojih. Najbolj ugoden ponudnik običajno ni najcenejši. Po izboru dobavitelja sežigalnice bi DS predlog posredovala vladi, da priskrbi potrebna finančna sredstva. Ob tej priliki pa naj bi država obvestila tudi Komisijo za preprečevanje korupcije, da bo gradnjo sežigalnice spremljala od začetka gradnje, do pričetka obratovanja.

Po pričetku obratovanja sežigalnice bodo komunalna podjetja vse odpadke vozila v SO in ne na odlagališča v naravi. Tisti odpadki, ki so primerni kot surovina za nadaljnjo industrijsko predelavo, bodo ostali na prostem tržišču tako, kakor do sedaj. Uporabniki jih bodo sprejemali od komunalnih podjetij, ki jih bodo zbirali od posameznikov, ali pa po medsebojnih dogovorih kako drugače. Vse odpadke, ki ne bodo primerni za nadaljnjo koristno rabo, bo treba dostaviti v SO. Za negorljive kovinske odpadke in pepel iz sežigalnice bo poskrbela sežigalnica. Prihodki sežigalnice bodo sorazmerni sprejetim odpadkom za sežig, proizvedeni električni energiji in prodanim kovinskim odpadkom, ki niso zgoreli..

Na državnem nivoju je treba poskrbeti, da bo javnost večkrat pozvana k sistematičnemu zbiranju odpadkov in odlaganju na ekoloških otokih. V vseh šolah naj bo zadnja ura pred pričetkom zimskih in letnih počitnic namenjena opozorilu in pojasnilu kako pomembno je, da vse odpadke odnesemo na zbirna mesta odpadkov. Ob takih prilikah in še bolj pogost bi morala tudi nacionalna televizija med reklamnimi oddajami povedati kaj več o ozaveščanju ljudi za vzdrževanje čistoče v življenjskem okolju in naravi.

Ko v javnosti govorimo in predlagamo gradnjo sežigalnice odpadkov, je slišati mnogo pripomb, da bo sežigalnica odpadkov draga. Taka pavšalna ocena je zelo napačna. Napačna je zato, ker ne pove, da je naše zdravje, ki ga bomo ščitili s sežigalnico mnogo več vredno, kakor strošek za sežigalnico. Zato podprimo gradnjo sežigalnice danes in zaščitimo zdravje vseh ljudi, ki živimo v Sloveniji in zaščitimo njene naravne lepote.

Anton Koselj
Vrba